Zakaj je začelo nastajati rodbinsko drevo
Že pred nekaj desetletij me je pričelo vznemirjati ime Jerom – hišno ime domačije v Polju št. 2 pri Višnji Gori. V tej hiši živi četrti rod Erjavcev, ene od vej naše rodovine. V tej hiši je bil rojen moj ded – stari ata, Jože Erjavec (1870-1947), ki je bil za vse bližnje in daljnje sosede in še daleč naokoli ter za znance in prijatelje znan kot Jeromov Jože. In skupaj s svojimi štirimi brati Francetom, Pavletom, Martinom in Antonom je ostal Jeromov do konca življenja in po njem.
Vsa moja poizvedovanja o Jeromu pri mnogih živečih Erjavcih, potomcih Erjavcev iz Polja št. 2 (razen domnevnega ugibanja) so ostala brezuspešna. Nihče ničesar ni vedel o hišnem imenu in o Jeromu. Moje vznemirjenje in hotenje po odkritju obdobja nastanka hišnega imena in osebe, ki je s svojim imenom zaznamovala to hišo, je vedno bolj naraščalo.
K vrtanju v preteklost in iskanju svojih korenin me je vzpodbudil sin Tomaž, ki je bil tedaj še študent, star 23 let. Na prvem srečanju potomcev naše veje Erjavcev leta 1980 je s pomočjo prisotnih sestavil prvi rodovnik zbrane veje Erjavcev od Jeromovega Jožeta naprej, za tri rodove.
(prvo rodbinsko drevo Erjavcev iz leta 1980)
Tedaj me je vprašal, kdo je bil moj praded (njegov pra pra ded). Nisem mu znal odgovoriti, ker preprosto nisem vedel. Spraševal je tudi druge prisotne (bilo nas je okoli 50) in mu nihče ni znal povedati. Tudi štiri najstarejše med prisotnimi, hčere Jeromovega Jožeta, niso vedele, kdo je bil njihov ded – stari oče. Zadrega je bila popolna.
Če bi takrat na ta račun povedal kakšno zamerljivo besedo, bi se jim – svojim štirim tetam – toliko let kasneje gotovo opravičil, kajti moje kasnejše raziskave so pokazale, da je bila najstarejša med njimi rojena šest let po smrti svojega deda. Deda se lahko in gotovo trajno spominja le vnuk oziroma vnukinja, ki mu je sedela v naročju in z njim čebljala.
Z raziskavami svojih korenin sem se pričel intenzivneje ukvarjati 1994. leta. Za prve imformacije o pisnih virih sem obiskal župnišče Višnja Gora. V njem naj bi bile shranjene cerkvene knjige. Pri teh mojih prvih korakih mi je prijazno pomagal tedanji župnik, g. Kastelic. Pokazal mi je Status animarum in v njem poiskal hišo št. 2 v Polju s hišnim imenom Jerom
Po njegovih napotkih sem se kmalu zatem znašel v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Vzporedno z raziskavami svojih prednikov sem upravičeno pričakoval, da bom na poti k svojim pra, pra..... dedom naletel tudi na Jeroma in z njim na poreklo hišnega imena, ki me je toliko vznemirjalo.
Seznanitev z župnijskimi matičnimi knjigami (krstnih, poročnih in mrliških) in s popisi župljanov (statusi animarum), shranjenimi v Nadškofijskem arhivu ter z njihovimi vsebinami, mi je opredelila začetne metode iskanja prednikov po knjigah. V krstnih (rojstnih) knjigah so povsod zapisani starši in njjihov kraj prebivališča. Prav tako so v poročnih knjigah zapisani starši za ženina in nevesto in kraja njihovega prebivališča.
Zelo kmalu sem v knjigah ugotovil, da je bil moj praded Martin Erjavec (1833 – 1891) prvi Erjavec v »Jeromovi« hiši. V Polje je prišel iz Plešivice pri Žalni 1853. leta, ko se je poročil s Frančiško Slapničar, najstarejšo hčerjo Jakoba Slapničarja iz Polja št. 2.
Sočasno, ko sem iskal prednike pred svojim pradedom Martinom, sem nato iskal tudi prednike živečih Slapničarjev v Polju v pričakovanju, da bom prek rodbine Slapničar morda le prišel do Jeroma.
Iskanje prednikov Slapničarjev se mi je ustavilo pri tretjem rodu nazaj pri družini Jakoba Slapničarja (1741 – 1817).
Zapisal: Valentin Erjavec
19. marec 2000